Ureja: ORJENT
http://www.kras-carso.com

Pripravil: Štefan Volk

Lantierijev mlin danes

Ostanki trase naprej od plošče

Ostanki nasipa - most

Ostanki nosilcev za most

Pogled z nasipa po nekdanji trasi

V knjigi Proga predorov iz zbirke Tiri in čas (št. 2) Karol Rustja piše: »Ker je bila cepna postaja Prvačina v frontnem ognju, so med Steskami (proga Prvačina – Opčine) in Batujami (proga Prvačina – Ajdovščina) leta 1916 zgradili 2,875 kilometra dolg zvezni lok, ki se je v km 103,4 odcepil od proge Jesenice – Trst in se v km 16,0 spojil s progo Gorica – Ajdovščina. Na tem odseku so bili trije večji mostovi (91, 75 in 52 metrov), minimalni radij proge je bil 150 metrov. Sledovi te proge so še vidni.«

Člani pohodniške sekcije Društva ljubiteljev železnic, smo na našem pohodu 02.01.2000 skušali odkriti sledove te proge, kar nam je tudi uspelo. V km 103,4 (proga Jesenice – Trst), mogoče nekaj metrov naprej se opazijo sledovi, da je bil tu odcep proti progi Prvačina – Ajdovščina. Na tem mestu je dejansko prostor za dva tira. Zvezni lok je moral iti mimo postaje Steske, kjer je prvič prečkal reko Vipavo preko 91 metrov dolgega mostu. Danes je pred postajo Steske cestni nadvoz nad progo Jesenice-Sežana. Sledove tega prvega prečkanja zveznega loka čez reko Vipavo nismo odkrili. Ravno tako se danes ne vidi, kje je potekal zvezni lok po prvem prečkanju reke Vipave, saj so na bivši trasi danes njive in vinogradi. Je pa zvezni lok šel mimo vasi Saksid. V Krajevnem leksikonu Slovenije sem pod geslom Saksid zasledil tudi zapis o obstoju tega zveznega loka. »Na čas prve svetovne vojne spominjajo ostanki zaklonišča za vojaško bolnišnico in sledovi trase poljske železnice za oskrbovanje soške fronte na SV vznožju Mlac, kjer je ohranjena spominska plošča.«

Poskusili smo najti to spominsko ploščo in vendarle odkriti nekaj sledov, kje je ta zvezni lok potekal. Odšli smo skozi vas Saksid proti nekdanji trasi zveznega loka. Par sto metrov iz vasi smo na pobočju kjer so danes zasajeni vinogradi dejansko odkrili spominsko ploščo. Plošča je vzidana v podporno zidovje nekdanjega zveznega loka. Napis na plošči je še odlično ohranjen, na njem pa je zapisano, da sta to progo jeseni leta 1916 zgradila 12. in 36. K.u.k. Eisenb-Komp.

Z gradbenimi deli so začeli 1. septembra leta 1916, z zadnjimi deli pa so zaključili točno tri mesece kasneje 1. novembra leta 1916. Potrebna so bila večja zemeljska dela ter razstreljevanje skal. Pri gradnji zveznega loka so sodelovali 12., 36. EisbKp in KgfEAA št. 3, 5, 7 in 68. Kot že rečeno je bilo pri gradnji zveznega loka potrebno trikrat prečiti reko Vipavo. V ta namen so bili zgrajeni trije mostovi. Prvi most je imel 7 odprtin s podporno razdaljo 9,5 metra. Most je gradila 12. EisbKp od 10. do 24. septembra leta 1916. Drugi most preko reke Vipave je imel 9 odprtin s podporno razdaljo 9,5 metra. Ta most je gradila 36. EisbKp od 10. septembra do 12. oktobra leta 1916. Zadnji, tretji most čez reko Vipavo je imel 8 odprtin s podporno razdaljo 9,5 metra. Tudi ta most je gradila 36. EisbKp od 10. septembra do 12. oktobra leta 1916.

Postaja Batuje je bila med prvo svetovno vojno kar pomembna raztovorna postaja. Zvezni lok je zato pomenil novo breme za že tako obremenjeno postajo. Ta problem so rešili s podaljšanjem odstavnega tira za 1.5 kilometra. Ta dela so opravili 35. EisbKp, AA 33a in 132b med 20. avgustom in 1. oktobrom leta 1916 .

Naprej od spominske plošče so še vedno vidni ostanki, kje je potekal zvezni lok.. Zvezni lok je po prvem prečkanju reke Vipave potekal po njenem desnem bregu skozi sotesko Pekel. Na nekdanji trasi zveznega loka danes poteka slab kolovoz, ki je zaraščen z obeh strani z nizkim grmičevjem in drevjem. Na tej trasi smo videli ostanke podpornega zidovja, našli smo celo betonski propust. Zaustavili smo se na koncu kolovoza, kjer naj bi zvezni lok drugič prečkal reko Vipavo in prišel na njen levi breg. Čeprav smo natančno raziskovali ali se vidi kje natančno je stal ta most, nam ni uspelo ugotoviti točne lokacije.
Zaradi tega smo se 20.02.2002 ponovno odpravili v sotesko Pekel, da bi vendarle našli mesto, kjer je trasa drugič prečkala reko Vipavo. Tokrat smo se odpravili po ozki asfaltirani cesti, ki poteka po levem bregu reke Vipave in se konča pri Lantierijevem mlinu. Od tu naprej vodi skozi ozko sotesko blaten kolovoz. Čez par sto metrov se ozka soteska razširi. Med reko Vipavo in grebenom Lešče je nasajenih nekaj vinogradov ter njiv. Hodili smo ob levem bregu reke Vipave, ki je kar precej zaraščen. Po približno 100 – 150 metrih smo naleteli na ostanke nasipa bivše trase, v reki pa smo opazili ostanke lesenih podpornih nosilcev od mostu. Na tem mestu je trasa drugič prečkala reko Vipavo in to po 75 metrov dolgem mostu.
Proga je nato potekala nekaj časa po levem bregu reke Vipave, pod grebenom Lešče, ter v desnem loku zavila proti Batujam. Preden se je zvezni lok približal progi Prvačina – Ajdovščina je še tretjič in zadnjič, po 51 metrov dolgem mostu, prečkal reko Vipavo. Ta zadnji most je moral stati blizu uvoznega signala postaje Batuje. Od tu naprej je zvezni lok tekel vzporedno s tirom proge Prvačina – Ajdovščina, dokler nista skupaj dosegla postaje Batuje. Po preboju fronte pri Kobaridu, ko je Avstro-Ogrska vojska prodrla globoko na italijansko ozemlje ter se zaustavila na reki Piavi, je postal zvezni lok odveč. Po koncu prve svetovne vojne je ozemlje po katerem je potekal zvezni lok pripadlo Italiji. Tiri so ostali vgrajeni do leta 1920, ko so celotno traso opustili ter razstavili.

Legenda:
EisbKp – železniška četa
KgfEAA –delovni oddelek vojnih ujetnikov

Literatura:
RUSTJA KAROL., Proga predorov, Tiri in čas št.2, ŽG Ljubljana, 1990, str. 56
SCHAUMAN WALTHER., Die Bahnen zwischen Ortler und Isonzo 1914-1918, Bohmann Verlag, Dunaj, 1991, str. 158

Ostanki nasipa . pogled proti Vipavi

Podporni zid s spominsko ploščo

Podporni zid

Spominska plošča graditeljem